Zdrava in eksotična poživitev uravnoteženega jedilnika
Organizacija za prehrano in kmetijstvo (FAO) je leto 2013 razglasila za leto kvinoje. To psevdožito (rastlina ni žito, a se jo tako uporablja) je v zadnjih letih doseglo izjemno prepoznavnost in postalo priljubljeno med vsemi pristaši zdrave prehrane. Tako FAO kot ljudi, ki prisegajo na zdravo hrano, je kvinoja prepričala z visoko vsebnostjo hranilnih snovi, ki jih potrebuje naše telo.
Kakšna je hranilna vrednost kvinoje? Od kod izvira to superživilo? Kako se kvinojo uporablja v vsakdanji prehrani?
Hranilna vrednost kvinoje
Rastlina, ki je sicer sorodstveno bolj povezana s špinačo kot žitom, se ponaša z visoko vsebnostjo beljakovin, kar je tudi njena prednost v primerjavi z ostalimi žiti. Vsebuje vseh devet aminokislin, ki jih vsakodnevno potrebuje človeško telo; tudi aminokislino lizin, ki skrbi za obnovo in rast telesnih tkiv. Prav te aminokisline pogosto primanjkuje vegetarijancem in veganom, saj jo je skoraj nemogoče zaužiti dovolj le z zelenjavo. Prednost kvinoje je tudi v veliki vsebnosti mineralov. Vsebuje obilo železa, magnezija in fosforja, vegani pa še posebej cenijo velike količine kalcija v rastlini, ki ga v njihovi redni prehrani sicer lahko primanjkuje.
Kvinoja je nepogrešljiva v uravnoteženi in zdravi prehrani tudi zaradi visoke vsebnosti vlaknin. Te so namreč pomembne za uravnavanje sladkorja v krvi in krvnega tlaka, prav tako pa nižajo raven holesterola. Vsebuje tudi vitamin B2 (riboflavin), ki izboljšuje presnovo maščob, ogljikovih hidratov in beljakovin ter zagotavlja dobavo energije našim možganom.
Za razliko od drugih žit, s katerimi se jo pogosto primerja, kvinoja vsebuje veliko zdravih maščob in maščobnih kislin; vključno z omega-3 maščobno kislino, ki deluje proti otekanju.
Izvor kvinoje
Zaradi vseh naštetih lastnosti kvinoje jo mnogi uvrščajo med superživila, za stare Inke pa je rastlina veljala za sveto. Na območju Andov (Ekvador, Bolivija, Peru, Kolumbija) so jo ljudje pred 3000–4000 leti udomačili in tam to ekoživilo še danes uspeva. Kvinoja je glede svojih pogojev za rast zelo zahtevna (v Andih uspeva na višini 2500–4000 metrov nadmorske višine, ustrezajo ji pomanjkanje kisika in nizke temperature), zaradi česar enake sorte druge dežele ne morejo posvojiti, je pa različnim severnoameriškim indijanskim plemenom uspelo kultivirati njene sorodnice.
Uživanje kvinoje in priprava jedi
Pri rastlini uživamo njena semena, ki jih lahko uporabimo v vseh jedeh kot nadomestek riža, ječmena ali kuskusa. Kvinoja se praviloma skuha hitreje kot ostala polnozrnata žita (10–15 minut v vreli vodi), pripravi pa se jo na enak način kot riž (2 enoti vode : 1 enota kvinoje).
V svojo zdravo prehrano jo lahko vključite na različne načine: kot nadomestek kosmičev za zajtrk, kot dodatek v solati, namesto riža v pripravi pilava in z različnimi omakami, ki jih sicer postrežemo ob kuskusu ali rižu.
Kvinojo lahko pred kuhanjem tudi prepražite v ponvi na zmerni temperaturi (5 minut), s čimer bo dobila bolj »oreščkast« okus. Pomembno je vedeti, da tudi po kuhanju kvinoja ohrani svojo hranilno vrednost in kakovost maščobnih kislin, ki jih vsebuje. Lahko pa si omislite moko ali rezance iz kvinoje in tako poživite tudi druge jedi (npr. sladice).
Kvinoja je še posebej priporočljiva za ljudi s celiakijo, saj ne vsebuje glutena. To superživilo je lahko prebavljivo in več kot primerno za prehrano otrok.
Kvinoja je preprosta za shranjevanje (v temnem, hladnem in suhem prostoru) in lahko ostane sveža tudi do enega leta.
Kalčkov recept: solata iz kvinoje in rdeče pese.
